Podrto drevo, srna in zajec

Podrto drevo, srna in zajec

…ČAROBNE RADOSTI V TEH ČASIH

Ste šli že kdaj peš do sosednje občine in tam pozdravili dragega prijatelja? Na daleč in samo z navideznim objemom? 🙂

Mislim, da tega ne bi drugače nikoli doživela, kot ravno in samo v tej situaciji. Cenim takšne drobne radosti in se jim od srca nasmejim. Tam me je pričakalo še podrto deblo, ravno pravšnje, za malo si odpočiti. Ko sva se s prijateljem zagledala na tem nenavadnem mestu, oba precej kilometrov oddaljena od svojih domov, kar na enem travniku, sredi ničesar, sva se oba nasmejala skoraj do solz. Tako lepa, edinstvena, zabavna izkušnja.
Da ne govorim o tem, kako “lahko” se je najti kar nekje, peš, na sredi poti, izven naselja. To najino srečanje se je zgodilo precej »naključno«. Šla sem hodit, čisto brez cilja in vmes me prijatelj pokliče, da gre teči. Ugotoviva, da hodiva, tečeva, en proti drugemu. Najprej se šalim, da bi se lahko srečala na pol poti, ker sva bila precej daleč narazen, beri ca. 15 km. Se posloviva in potem gledam na google maps, koliko je njegov cilj teka oddaljen od moje poti in ugotovim, da sem s hitro hojo tam blizu v približno eni uri. On pa priteče tja v približno pol ure. Ga pokličem nazaj, če bi šel malo dlje in če se dobiva nekje vmes. Se dogovoriva, da greva en proti drugemu in da vidiva, kaj se zgodi – čeprav verjetno se ne bova srečala, ker je predaleč in ker niti ne veva, kako bi se dogovorila za kraj srečanja, glede na to, da sem hodila izven naselij.
Meni se sanjalo ni, kako bom prišla do tja čez travnike, gozdove, steze, jarke,… ampak sem se podala na pot, brez nujnosti, da se srečava. Zgolj iz radovednosti. Vmes sem se vračala po poti, ker nisem mogla čez reko, si skušala zapomniti pot, šla čez ožje jarke,…
Jaz zelo uživam v takšnih lepotah narave, v teh čudovitih, sončnih dneh še posebej. Obožujem raziskovanje neznanih poti, po gozdu, travnikih, izven obljudenih poti, tam živijo čudovita gozdna bitjeca. Srečala sem srnjaka, ki je bil kar pogumen in sva se nekaj časa samo gledala, preden se je odločil pobegniti. Videla sem več skupinic srnic, nekatere so bežale, druge so se mirno pasle dalje, čeprav sem bila dokaj blizu. Lep občutek, da si skupaj z njimi v gozdu in da se te ne bojijo. Videla sem čaplje, poljske zajce ter uživala v čudovitem ptičjem petju.
Ko je prijatelj pritekel na svoj cilj, me je poklical. Predlagala sem mu, kje bi se lahko dobila. Noben od naju še nikoli ni bil na tem mestu. Kraj srečanja sem izbrala naključno, približno na pol poti. Določila sem naslov na robu naselja. Ko sem bila v bližini, sem videla podrto deblo, se usedla nanj in mu sporočila še, kako priti od prej podanega naslova do tega travnika z deblom.
Ko sva se zagledala, sva se začela tako zelo smejati. Ker, res, nikoli v življenju se ne bi tam srečala, če ne bi bila situacija, takšna kot je, kar na enem travniku, na podrtem deblu…
Kolikokrat v življenju ste videli srnico in zajca, ki sta si v gozdu prišla nasproti in oba preverjala, koliko je nevarna ta situacija in kaj narediti? Ali veste, kaj naredita? Pojdite pogledat. 🙂 Ni treba iti daleč, samo do bližnjega gozda.

Vedno je kaj, kar nas lahko razveseli, četudi ne živimo blizu gozda, četudi ne gremo zdaj tako daleč peš,… Odprimo oči in se nasmehnimo temu, kar imamo.

Če imaš prijateljice ali prijatelje, za katere misliš, da bi jih moje vsebine zanimale, jih lahko povabiš, da se vpišejo na Lukasi novičke na moji spletni strani. Če se še nisi, se tudi ti prijavi, da ne zamudiš naslednjih prispevkov. 🙂

Če boste podelili z mano vaša razmišljanja ali vprašanja na karin@lukasi.si, bom vesela. 🙂

Vedno najdite nekaj, kar vas razveseli in nasmeji. <3

Karin

Dodaj komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Zahtevana polja so označena *