Najtežja preizkušnja naju z Lukom – 3. del

NAJTEŽJA PREIZKUŠNJA NAJU Z LUKOM – 3.del

Intuicija, odločitev, moč misli in ljubezen

Torej, da vas spomnim na zaključek prejšnjega zapisa. Veterinarka je rekla, da ponoči ne rabim več dežurati, da se je Lukovo stanje umirilo. Vendar meni občutek ni dal miru in mi je govoril: pojdi ga pogledat tudi ponoči. In sem mu, hvala bogu, sledila! Imela sem prav, čeprav sem si tako močno želela, da bi imela prav veterinarka… (Intuicija nam in našim dragim lahko reši tudi življenje! Zato je res pomembno, da smo v stiku s sabo in ji sledimo. Vendar pa naj na tem mestu opozorim, da je treba ločevati med intuicijo in pretiranim, neosnovanim strahom, skrbjo, ki nam lahko zamegli intuicijo in vidimo probleme tam, kjer jih ni.)
Ko sem prišla, bilo je okrog 4-ih zjutraj, je Luka hodil po boksu, videti je bilo tudi, da se je valjal, dihal je prehitro, bil je nekoliko poten in tudi srčni utrip je imel previsok. Nemudoma sem klicala veterinarko, ki je predlagala, da ga pripeljem na kliniko (do sedaj ga nismo, ker Luka ne mara vožnje in tudi sicer je to za konja še dodaten stres, s čimer lahko še poslabšamo stanje. Vendar pa je bilo zaradi ponavljanja napadov bolj smiselno, da je na kliniki, kjer je veterinarska pomoč hitreje razpoložljiva). Imeli smo kar nekaj težav z nalaganjem na prikolico, saj je bil že tako precej iz sebe in mu ta dodatna sprememba nikakor ni bila všeč. Bilo je stresno, naporno, z dvomi ali je res to za njega bolje. Dvorezen meč zaradi prednosti in slabosti, kar je bilo tudi zame precej mučno, saj sem bila odgovorna za sprejemanje teh pomembnih odločitev. Na tehtnici je pretehtala misel stalne veterinarske prisotnosti, sploh, ker je kazalo, da se stanje še ne bo stabiliziralo, kot smo upali.
Uspelo nam ga je naložiti na prikolico in prepeljati na kliniko. V naslednjih dneh je ves čas dobival zdravila, večkrat so ga tudi sondirali, preverjali kri in opravljali ostalo diagnostiko. Najbolj verjetna diagnoza je bila oslabitev črevesne stene na enem delu črevesja in zato upočasnjeno delovanje črevesja. Tam sem bila večkrat na dan in vsako noč dvakrat, da sem ga sprehajala in preverjala, kakšno je njegovo stanje. Njegovo stanje ni bilo videti obetavno. Napadi, zastoji delovanja črevesja so se ponavljali. Najbolj mučne so bile zame noči, ko sem bila sama z njim in vedno znova prislanjala uho na njegov trebuh, da bi slišala, koliko mu črevesje deluje. (Peristaltiko, torej delovanje črevesja, je pri zdravemu konju slišati ves čas. Če tega ne slišimo, pomeni, da se je delovanje črevesja zaustavilo, kar je brez pomoči lahko usodno.) Veterinarka je povedala, da mu ne morejo več z ničemer dodatnim pomagati. Čez dan so mu dali toliko zdravil, kolikor je bilo smiselno in če bi ob tem še vedno prišlo do zastoja delovanja črevesja, mu ne bi mogli več z ničimer pomagati.
Vsak nočni izlet na kliniko sem bila v strahu, kaj bo. Od prvega napada je bilo že kakih sedem dni, stanje je bilo videti vse slabše, bolezen ga je izčrpavala, njegov pogled je bil videti nekoliko odsoten. Zaradi vsakodnevnega ponavljanja težav je veterinarka izgubljala upanje in me opozorila tudi na najhujše možno… Operacija ni bila smiselna, lahko smo le delali, kar smo in upali na najboljše. Bilo mi je grozno, misel na najhujše nevzdržna, jokala sem, trpela, a hkrati si nisem pustila. Nisem si pustila obupovati! Razmišljala sem: verjela bom, da bo ozdravel! Prosila sem Boga, Vesolje, Univerzum, vse tam zunaj, da nama pomaga. V tistem trenutku bi dala vse za to, da bi ozdravel. Nisem si mogla predstavljati, da mojega sopotnika na vseh teh najinih potreh ne bi bilo več ob meni. Premlad je bil, da bi odšel. Pa tako vesel, zdrav in živahen drugače! In čeprav sem čutila resnost besed veterinarke in videla, kakšno je dejansko njegovo stanje, sem se odločila, da bo ozdravel! Če je dvom hotel priti, sem ga hitro kar odmislila (Če poznate zakon privlačnosti, potem razumete mojo trdno odločenost, da ostajam zgolj pozitivna.) in se dvignila! Dvignila v tem, da sem verjela, da bo ozdravel! Dvignila v tem, da bom dala vse od sebe, kar lahko, da mu pomagam. Da poskusim z vsemi atomi mojih moči, vere, upanja, z vso ljubeznijo, z vsem, kar premorem!
Ponoči, ko je bilo na kliniki največ miru, sem vseeno lahko čutila tudi neko spokojnost. Vsakič, ko sem odprla vrata hleva, me je Luka že gledal in čakal na najin sprehod. Videla sem, da mu dobro denejo, kot tudi moja družba, družba njegovega človeka… (Tako ljudjem kot živalim v takih primerih družba dragih oseb ogromno pomeni, sploh če niso v svojem domačem okolju. Ljubeča prisotnost je morda največ, kar lahko bitjem v stiski ponudimo. Poleg, seveda, zdravstvene, veterinarske oziroma druge potrebne pomoči v določeni situaciji!)
Vsakič po sprehodu pa sem delala še nekaj, kar verjamem, da je močno pripomoglo k temu, da smo ga pripeljali nazaj, iz že precej klavrnega stanja (Poleg nenadomestljive, veterinarske oskrbe, seveda!). Ko sva se vrnila v boks, sem ga božala, da se je čisto umiril, poslušala peristaltiko in bila zelo hvaležna v svojem srcu, da je še vedno delovala. Iz te hvaležnosti in iz ljubezni sem mu potem na trebuh položila roki in se osredotočala na to, da sem mu ljubezen, to ljubečo energijo, ki je zdravilna, pošiljala preko rok v njegov trebuh. Roke sem držala na več mestih, povsod, kjer poteka črevo. Pri tem je Luka vedno stal popolnoma na miru, spokojen, v miru. Ali je dremal zraven ali pa me je gledal od strani. Jaz bi temu pogledu rekla, da me je gledal z zavedanjem. Kot da ve, kaj delam oziroma, da ve, da mu skušam pomagati. Tudi pri tem sem sledila intuiciji in pa temu, kar mi je on sporočal s telesom. Na enem mestu sem držala roki toliko časa, kolikor časa sem čutila ali dokler se ni premaknil (in sem imela občutek, da mi s tem on sporoča, da je dovolj). Hkrati sem mu ljubeče prigovarjala ter si predstavljala, kako mu črevesje brezhibno deluje (Moč naših misli in čutenja je izrednega pomena!) in kako mu zelena zdravilna in žareče zlata barva ljubezni celita, zdravita oslabljene dele črevesja. (In ljubezen resnično lahko zdravi.)
In zanimivo, nobeno noč ni imel napada, čeprav ponoči ni prejemal zdravil…
In po nekaj dnevih se je njegovo zdravstveno stanje zares počasi izboljšalo in stabiliziralo! In dan pred Božičem je prišel Luka domov in njegovo stanje je bilo res stabilno!! 🙂 🙂 🙂 Okrevanje je sicer še trajalo nekaj časa, vendar se napad ni ponovil in je okreval! <3 <3 <3 Zaradi moje izkušnje vam polagam na srce, če kdaj čutite, da lahko vašim bližnjim pomagate s pomočjo vaše energije, ljubezni, sledite tem svojim občutkom! Še vemo ne, kakšne moči se nahajajo v nas in v naših najbolj pristnih namerah in čustvih, ki prihajajo iz srca. <3 <3 <3

Luka zdrav in vesel spet teka po pašnikih. 🙂

Veliko ljubezni in s hvaležnostjo,

Karin

Dodaj komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Zahtevana polja so označena *