Najtežja preizkušnja naju z Lukom – 2. del

NAJTEŽJA PREIZKUŠNJA NAJU Z LUKOM – 2.del

Nežnost moči in moč nežnosti

Naslednji dan je bil Luka boljši, vendar še vedno ni bil v redu, zato je prišla veterinarka, mu dala še nekaj sredstev za sprostitev črevesja in ga bolj podrobno pregledala. Bil je atipičen primer kolike, tako da operativen poseg ni prišel v poštev, ni pa mogla ugotoviti, kaj točno se dogaja. V naslednjih dneh smo mu pomagali z raznimi sredstvi in načini, vendar je bil ves čas nekako na meji. In čez tri dni se je kolika ponovila. Takoj ko sem opazila znake, da se stanje poslabšuje, sem zopet klicala veterinarko, ki je nemudoma prišla in zopet smo ga sondirali, kar je njegovo črevesje nekoliko sprostilo, vendar smo morali postopek ponoviti še naslednji dan, zopet anestezija, sondiranje,… Bilo je grozno, mučno. Vse dneve in noči sem dežurala ob njem, v presledkih malo spala in ga hodila gledat, če je v redu. Z veterinarko sva bili dogovorjeni, da jo lahko kadarkoli pokličem v primeru poslabšanja, tudi sredi noči (Res je veterinarka, s srcem na mestu!), saj kot sem že omenila, je ukrepanje v primeru kolike nujno v najkrajšem možnem času, drugače so lahko posledice usodne. Noči so bile sicer mirne, jaz pa niti najmanj. Vsa ta neprespanost in ves čas prisotni strah, v kakšnem stanju bo Luka, ko pridem in bojazen, da bom nemara prepozna, je seveda puščal posledice. Na trenutke se mi je zdelo, da več ne vem ali je stanje slabše ali pa me samo vodi strah in vidim znake, kjer jih ni! Bilo je res zelo naporno in mučno. Kakšen dan je bilo mirno, potem pa se je stanje zopet poslabšalo. Ker anestezija seveda ni dobra za konjevo zdravje in se konj lahko tudi ne zbudi, sploh če je ošvohel, kar je Luka tudi bil, je veterinarka predlagala, da ga pri naslednjem posegu sondiramo brez anestezije. Si predstavljate, kako je poltonskega konja prepričati (pri čemer se moramo zavedati, da so konji že po naravi zelo plašne živali), da naj bo miren, medtem ko mu tlačimo cev skozi nozdrv, kar zagotovo ni prijetno?? In da potem še mirno čaka, s cevjo, speljano skozi nozdrv in požiralnik do želodca, da se mu izteče vsa tekočina z zdravili v želodec? Naj povem, da je veterinarka krasna, zelo umirjena oseba, z zelo dobrim občutkom za žival, kar seveda, močno prispeva k temu, da je konj bolj miren ter da mu je cev vstavljala zelo previdno in nežno (konji lahko tudi krvavijo zaradi ran, ki jim jih cev pri sondiranju povzroči) in da se mi je zaradi njenega načina dela zdelo to veliko bolj možno speljati, kot če bi bil zraven kakšen bolj grob veterinar. Moja naloga je bila, da ga mirim in da ga skušam zadržati pri miru, da se ne odmika in da se ne vzpenja na zadnje noge. Precej »zanimiv« izziv… To bi bilo lahko tudi nevarno, v primeru, da konja ne bi poznali in ne bi vedeli, kako odreagira, ko se počuti »ogroženega«. Vendar sem čutila, da nam bo uspelo. (Zelo pomembno je, da smo v takšnih primerih v stiku s svojimi občutki, intuicijo in da jim sledimo.) Vedela sem, da mi Luka zaupa in vedela sem, da ne bo meni ničesar naredil. Da se bo sicer zagotovo skušal umikati, vendar pa sem vedela, da se ne bo odzval z agresijo. Drugače seveda ne bi počeli tega na tak način! Bilo je kar nekaj njegovih poskusov odmikanja in vzpenjanja na zadnje noge, tako da sem bila občasno tudi brez tal pod nogami, vendar je po nekaj poskusih spoznal, da ne bom popustila. Ves čas me je tudi gledal od strani s tistim njegovim pogledom: »Karin, a si ti res prepričana v to, kar delaš in da je to dobro zame?!?« Jaz pa sem le ostala popolnoma mirna v sebi (Kar je pri delu s konji zelo pomembno, saj s tem, v kakšni energiji smo mi, največ naredimo za njih, saj v veliki meri odzrcalijo naše notranje stanje!), gotova v to, da nam bo uspelo (Kar je največja moč, ki jo imamo – prepričanje v to, da nam bo uspelo!) in ga ves čas z glasom in dotikom nežno mirila. Res da je bil to ekstremen primer in seveda, ni bil Luka popolnoma miren, vendar se je neverjetno hitro pomiril in bil skoraj čisto pri miru, kot da je doumel, kaj želim od njega in mi zaupal, da vem, kaj delam in smo speljali poseg neverjetno mirno! Njegov pogled pa je bil večino časa na meni, v iskanju potrditve in varnosti. Tudi veterinarka ga ni mogla prehvaliti, kako zelo priden konj je. Spet smo mu pomagali in v naslednjih dneh je kazalo, da se stanje končno stabilizira. Veterinarka je rekla, da ponoči ne rabim več dežurati, da je najhuje mimo. Vendar mi občutek ni dal miru in mi je govoril, pojdi ga pogledat tudi ponoči. In sem mu, hvala bogu!, sledila. Imela sem prav, čeprav sem si tako močno želela, da bi imela prav veterinarka… težav še ni bilo konec.

O nadaljevanju pa v naslednjem prispevku.

Dodaj komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Zahtevana polja so označena *