Meje, pravila, hierarhija v družini (in zunaj nje) ter zakaj je to pomembno

Meje, pravila, hierarhija v družini (in zunaj nje) ter zakaj je to pomembno

Danes pišem o precej »težki« temi, ki pa je zelo pomembna.

Kot najbrž že veste, je potrebno najprej začutiti in najti svoje meje, da jih lahko postavimo oziroma, da so in da jih tudi drugi zaznavajo in spoštujejo (ko jih zares dobro čutimo in ozavestimo, jih niti ni potrebno več kaj dosti postavljati, ker one tam so in drugi jih (večinoma) zaznavajo in spoštujejo toliko, kolikor jih mi). Zavedanje naših meja pa je zelo tesno povezano tudi s tem, kar pišem v nadaljevanju.

Če imamo otročke, delamo z njimi ali smo na kakršenkoli način v stiku z otroki drugih, je zelo pomembno, da pazimo tudi na njihove meje (ki jih zmoremo v polnosti čutiti in priznavati, ko v polnosti čutimo in priznavamo svoje – tudi zato je delo na sebi tako zelo pomembno). Otroci, predvsem majhni otroci, so zares zelo nebogljeni in prepuščeni na milost in nemilost odraslih ter tako zelo odvisni od nas, odraslih. Zato je to še posebej velika odgovornost, da varujemo njih in njihove meje. Seveda so tu njihove fizične meje, v katere lahko »posegamo« le toliko, kolikor nas potrebujejo in želijo. Torej, dokler nas potrebujejo pri hranjenju, negi itd., kolikor potrebujejo našega dotika v obliki izkazovanja ljubezni in tako naprej. Pomembno pa je, da upoštevamo tudi, če in ko tega ne želijo! Primer: kaj narediti, če dedek/babica želi telesnega stika, otroček pa ne? Seveda je potrebno upoštevati, kar otrok želi in česa ne in mu stati ob strani pri tem, da ve, da ima pravico (tudi v poznejših obdobjih v življenju) reči NE in da je on(a) tisti(a), ki določa, koga spusti v svoj osebni prostor in koga ne.

Fizične meje izključujejo tudi vsakršno nasilje. Včasih je potrebno otroka fizično prijeti in ustaviti (če na primer brezglavo teče proti cesti), vendar brez nasilnih dejanj (v smislu fizičnega kaznovanja) seveda. Tako nekako na kratko o fizičnih mejah, ki jih je veliko lažje prepoznavati in zato tudi spoštovati kot pa čustvene.

Torej kot drugo, manj vidno in zato težje »obvladljivo področje«, pa so čustvene meje otrok. Otroci so otroci in imajo pravico biti otroci: bolj ali manj brezskrbni, igrivi, radovedni, veseli, žalostni, jezni, učeči se in pravico imajo biti varni, ljubljeni in preskrbljeni s strani odraslih. Odrasli smo jim steber in model, po katerem se učijo, kako ravnati s svojimi čustvi in pri komer jih lahko varno odložijo (seveda pa smo tudi odrasli samo ljudje in se zavedajmo, da ne moremo biti popolni in vedno vse narediti tako, kot bi želeli, kar je popolnoma človeško). Jasnost družinskih razmejitev oziroma razmejitev med odraslimi in otroki je zelo pomembna, da se otroci počutijo varne, da so lahko otroci in da lahko odrastejo v čustveno stabilne odrasle. Jasno mora biti, da za varnost poskrbijo starši, tako fizično kot čustveno varnost, kar vključuje pravila, meje in pomembne odločitve, pri oblikovanju in sprejemanju katerih naj sicer otroci aktivno sodelujejo – ne govorim o rigidni, avtoritarni vzgoji (in sicer skozi odraščanje vse bolj, sorazmerno s tem, kolikor so dorasli sprejemanju odgovornosti), vendar pa smo odrasli tisti, ki sprejmemo končno odgovornost za postavljanje meja in povemo, ob kateri uri gredo spat, koliko risank je v redu, kje je cesta, do kje smejo in od kod naprej več ne, kakšen odnos in vedenje sta primerna do sorojencev, drugih ljudi, živali ipd. Kadar to v odnosih med starši in otroki ni jasno, ko starši premalo prevzemajo odgovornost, govorimo o pomanjkanju avtonomije in starševske zadeve lahko postanejo zadeve otrok, lahko pride do postaršenega otroka (če otrok ne čuti varnih meja s strani staršev, jih vse bolj sam išče, zato tudi prestopa (išče) meje, je zmeden in prestrašen, to lahko izraža z jokom ali pretiranim uveljavljanjem svojega mnenja, z jezo, z izbruhi ali s pretirano zrelim in odgovornim vedenjem za svoja leta). Postaršeni otroci so na kratko otroci, ki jim ni dovoljeno biti otroci. Otroci si želijo in potrebujejo varne, avtonomne odrasle, ki prevzemajo svojo odgovornost in na kogar se otroci lahko zanesejo.

Pri čustvenih mejah je izredno pomembno tudi to, da se odrasli zavedamo, koliko svojih čustvenih stisk izraziti pred otrokom. Eno je, da pokažemo, če smo v določenem trenutku jezni, žalostni, razočarani,… in to je prav, s tem učimo, da je dovoljeno čutiti in (kako) izražati vsa čustva. Vendar je potrebno paziti, da otroke ne obremenimo s svojimi preteklimi čustveno obremenjujočimi izkušnjami, travmami ali frustracijami. Otrokova glavna (podzavestno) skrb je preživeti in da otrok lahko preživi (podzavestno ve, da), morajo za to (pre)živeti starši in če otroci čutijo, da so starši v preživetvenem strahu, da so v hudi čustveni stiski itd, bodo naredili VSE, da jih rešijo! Vse, tudi v svojo lastno škodo! Takrat zopet govorimo o tem, da otroci prevzamejo vlogo starša, skrbijo za starše, jih skušanjo rešiti, jim pomagati, biti v vlogi odsotnega starša ipd. V teh primerih govorimo o čustvenem incestu. Zato je zelo pomembno, da se zavedamo, kje so meje med tem, kar naj ostane naše, partnerjevo, od starih staršev (in to naj odrasli razrešujemo/jo sami, s partnerjem, s terapevtom) in med tem, kaj je tisto, kar je zdravo in koristno deliti z otrokom. En tak primer je mama, ki ji primanjkuje ljubezni (s strani partnerja oziroma ima primanjkljaj še iz svojega otroštva) in zato (preveč) išče ljubezen pri otroku ali pa na primer babica, ki je izgubila soproga in išče nadomestek topline, povezanosti v vnučku. Seveda je ljubezen, toplina med starši, starimi starši in otroki nekaj povsem naravnega in lepega, vendar, če imajo odrasli manjko v ljubezni, nezavedno to iščejo v otrocih in nezavedno jim naložijo breme »reševanja« in zopet se obrne smer: namesto, da bi bi bili (stari) starši vir ljubezni za otroka, oni iščejo ljubezen pri otrocih (tako da če tu otroci postavijo mejo, jo spoštujmo, ker otroci to čutijo).

Vse napisano o čustvenih mejah, se večinoma odvija na nezavedni ravni in nihče ni »kriv« tega, se le spopada s svojimi ranami, bolečinami, manjkoti! Vendar pa, kdor to ozavesti, lahko to razreši na način, ki ne poškoduje (oziroma čim manj) čustvenega sveta otrok.

Ste kaj podobnega doživeli v vašem otroštvu? Se kdaj spopadate z vprašanji na to temo? Koliko čustev, stiske, frustracij pokazati, deliti z otrokom in koliko predelati sami? Kdaj postaviti mejo dedkom, babicam, drugim ljudem?

Če čutite, da nekdo prestopa otrokovo mejo, se vedno postavite zanj, sam še ne zmore (dovolj) in vas potrebuje. <3

Če želite celotno vašo družino podpreti na zelo inovativen, učinkovit in zabaven način pa vam toplo priporočam: Family building s konji!

Imejte čudovit vikend. <3

Karin

Dodaj komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Zahtevana polja so označena *