Ali emancipacija žensk pomeni kastracijo moških?

Ali emancipacija žensk pomeni kastracijo moških?

EMANCIPACIJA V PRAVEM POMENU

Emancipacija žensk je zagotovo prinesla ogromno pozitivnih sprememb za ženske. Dobile smo veliko več pravic (ki so nam bile poprej strašno nepravično kršene). Je pa res tudi to, da se predvsem v zadnjih letih srečujemo z vprašanji, kaj se je zgodilo z mnogimi moškimi, kje je njihova moškost? Je morda emancipacija žensk posledično povzročila kastracijo moških?

Emancipacija žensk se je odvijala na področju volilnih pravic, na področju enakosti pravic na splošno med ženskami in moškimi, na področju enakosti zaposljivosti žensk in moških, na področju enakosti vrednosti žensk in moških… In to je vse krasno!

Morda pa smo (ali pa so nekatere ženske, sploh v začetku obdobja emancipacije) naredile sebi in posledično moškim, tudi nekaj škode. Kaj s tem mislim? Ženske smo vsekakor enakovredne moškim, nismo pa enake! In to se mi zdi najbolj bistvena razlika in verjetno tudi najbolj pogosta napaka žensk, da so poskušale biti enake moškim. Ženske smo (večinoma) naravno fizično šibkejše od moških, smo (večinoma) naravno čustveno bolj razvite, smo (večinoma) bolj nadarjene za nekatere poklice, dejavnosti, sposobnosti, lastnosti kot moški in obratno. Obdobje feminizma je bilo v veliki meri obarvano s tem, da so ženske “tekmovale” z moškimi v “moških” lastnostih, sposobnostih in naravnih danostih. Nič ni narobe, če nekatere ženske čutijo poklicanost za opravljanje bolj tradicionalno moških poklicev, narobe je le, če jih pri tem vodi zgolj želja “se dokazati”, “poraziti” moške, biti boljša od njih ali enaka njim na “njihovem” področju. Ker tu ne gre več za enakopravnost in enakovrednost, temveč za željo po enakosti tam, kjer nismo ali celo po nadvladi, kar pa ni več “zdravo”, temveč je prežeto s prezirom, sovraštvom, nastrojenostjo do moških. Ženske pa s tem, ko želijo biti enake moškim v moških lastnostih, posledično izgubljajo svojo ženskost, postajajo bolj “moške”, s čimer si škodijo, tudi na zdravstvenem področju. Hkrati pa se izgublja polarnost in privlačnost med žensko in moškim, ki pa je nujna za žensko/moške intimne odnose. In nenazadnje tudi v vzgoji punc in fantov, se tej vzorci prenašajo na njih in vzgajajo punce, ki jim ni dovoljeno ali ni zaželjeno izražati svoje ženskosti in fante, ki jim ni dovoljeno ali zaželjeno izražati svojih fantovskih, moških lastnosti.

Bistveno se mi zdi, da se zavedamo, da smo ženske enakopravne in enakovredne, ko smo ženske! Ko živimo ženstvenost, ko ne želimo postati bolj “moške”, zato da bi bile bolj spoštovane in več vredne, ampak ko se cenimo takšne, kot smo, ženske. Vsi imamo v sebi nekaj “ženskih” in nekaj “moških” lastnosti, različno glede na spol in glede na vsakega posameznika, vendar pa (načeloma) imamo ženske več izraženih “ženskih” lastnosti in moški več “moških.

Če ženske tekmujemo z moškimi na način, da jih želimo premagati ali jim biti enake v lastnostih, kjer to naravno nismo, s tem v prvi vrsti škodujemo sebi. Ker si ne dovolimo biti ženske in ker posledično moške “kastriramo” pri tem, da bi bili moški. Če smo odlične na vseh “moških” področjih, potem moškim sploh ne preostane več veliko prostora, da se dokažejo v svoji moškosti. In ko moški ne čutijo, da jih ženske potrebujemo, izgubijo velik del svojega zanosa, svojega smisla, svoje želje po skrbi za žensko, po dajanju ženski, kar je naravno “moško”. Potem pa pogosto slišimo, da pravih moških več ni…

Ženska naj živi sebe, v svoji ženstvenosti (in v skladu s svojimi “moškimi” lastnostmi), naj bo zvesta sebi, hkrati pa naj se ceni točno takšna, kot je. To je vodilo do resničnega cenjenja žensk.

Če ženske postajajo bolj “moške”, s tem le z druge strani potrjujejo, da ženska ni (enako)vredna!

Ko pa bomo resnično cenile sebe, v svoji ženski naravi, takrat bomo resnično enakovredne in dovolj cenjene! Najprej s strani nas samih in posledično s strani moških.

Ženske pogosto želijo biti samozadostne, enako močne kot moški, dvigovati težka bremena, da se dokažejo, da zmorejo, potem pa se pritožujejo, da so za vse same… Ženske se pogosto trudijo zaslužiti enako (ali več) denarja kot moški, da bi dokazale, da zmorejo, da so enakovredne. Vendar, nositi otroka 9 mesecev, ga roditi, dojiti in biti na porodniški bo še vedno morala ženska…in kako bo takrat enako finančno močna? Zelo težko. Ženska mora biti enakovredna tudi, ko je v vlogi mamice in ko se nima možnosti toliko poslovno udejstvovati kot moški in imeti tudi v tem obdobju na voljo enako finančnih resursev kot moški, čeprav verjetno zasluži manj. To šele pomeni, da je enakovredna! In če celo življenje tekmujemo z moškimi, da smo enako finančno sposobne, samozadostne in neodvisne, jih nevede “naučimo”, da jim ni potrebno poskrbeti za nas, ko pa NE zmoremo. Čeprav je bila to že od nekdaj vloga moških…

Pusti moškemu, da ti odpre vrata, da nese težka bremena namesto tebe, pusti mu, da je moški, da boš ti lahko ženska. Oba se bosta počutila bolje, on, ker bo lahko naredil nekaj za žensko in se bo počutil bolj moškega in ti, ker bo moški nekaj naredil zate in se boš počutila bolj žensko.

Z emancipacijo žensk so se zgodili tudi premiki kolesja za moške, da so se lažje in bolj soočili s svojo čustveno platjo, da so si upali pogledati tudi svoje bolj tradicionalno “ženske” lastnosti in s tem so se začeli dogajati krasni premiki na področju odnosov, partnerstev, starševstva in na prvem mestu tega, da so moški vse bolj celi, da vse manj “režejo” svoja čustva. In to je ena izmed krasnih posledic žensko/moških gibanj v zadnjem času! Ne glede na morebitne “napake” v času emancipacije in trenutnega obdobja, je bilo vse to gibanje nujno potrebno in z ogromno pozitivnih posledic za ženske in za moške. Zdaj pa je čas, da se ženske začnemo, in da nas moški začnejo, resnično ceniti!, v naši pristni naravi, z vsem, kar resnično smo. In čas je tudi, da se uravnovesimo, tako ženske vase, kot tudi moški vase. V integracijo vsega naučenega v dosedajšnjih obdobjih, v integracijo moči žensk in integracijo čustvene plati moških ter hkrati v pristno ženstvenost žensk in pristno moškost moških. Podprimo en drugega v tem, vsem nam bo še lepše!

Če boste podelili z mano vaša opažanja ali vprašanja na karin@lukasi.si, bom vesela. 🙂

Če razmišljaš, da bi v svojem življenju nekaj spremenil, stopil stopničko višje v razumevanju sebe in drugih, zacelil rane preteklosti ali uresničil tvojega pravega sebe, poglej, če ti ustreza kateri od programov, mi piši ali me pokliči na 040 746 183 in se dogovoriva za način, ki ti najbolj ustreza in ki te najbolj kliče v tem trenutku tvojega življenja v obliki individualnih pogovorov ali partnerskih srečanj.

Če imaš prijateljice ali prijatelje, za katere misliš, da bi jih moje vsebine zanimale, jim lahko povabiš, da se vpišejo na Lukasi novičke na moji spletni strani. Če se še nisi, se tudi ti prijavi, da ne zamudiš naslednjih prispevkov. 🙂

Živi tisto, kar globoko znotraj sebe čutiš, da si! <3

Karin

Dodaj komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Zahtevana polja so označena *